Hodiva po mokrih ulicah med kapljami dežja,

v lesketajočem upanju medlih žarkov sonca,

med pogostimi lužami zadrževanih strasti,

od streh pa kapljajo svetleči biseri ljubezni.

Mogočna je ta slika v popolnem koloritu,

strma pročelja stavb rišejo sence odnosa,

na koncu ulice pa valovi morje najinih sanj.

Val sem, ki poljublja sledove tvojih stopinj.

Zdi se mi, da se je zaiskrilo v tvojih očeh

in da so nasmejane ulice oživele v vrvežu,

jaz pa hodim brezbrižno visoko vzravnan,

ko se pretvarjam, da mi je vse samoumevno.

Strme strehe so v zavesti mojih slutenj,

skozi gosto rastje se vzpenjajo skalne steze,

prisluhnem opozorilu ostrega krika ptic,

a se vseeno nadejam najinega srečanja.

Zavem se podivjanih stolpnic okoli mene,

ki preganjajo mojo misel odeto v srečo,

zato se donkihotsko zoperstavljam zidovom,

ki se zlovešče postavljajo po robu moji želji.

Stojim pred visokim zidom z grozečim grafitom.

ius