Daj, zapleši,
moja močvirska princesa!
Obrazi lokvanjev čakajo
na tvoje hladne poljube,
da jim zgladijo zelenkaste gube
s telesa.

Naj te vidim,
moja močvirska princesa,
dokler še imaš bele oči
in zelene lase,
dokler še dišiš po planktonu,
dokler sonce še ni izsrkalo
vlage iz tvojih plavutastih nog,
moja močvirska princesa,
zla vila majhnih otrok.

Spomnim se te izpred časa –
ne, nočem te več, zdaj si že velika.
Pleši, moja močvirska princesa,
pleši s polnimi usti krika!

Kadar pa močvirje usahne,
moja močvirska princesa,
te bo popila dnevna bleščava ...
Takrat bo presekana tvoja predstava.
Videti tvoje telo, ki umira –
pa ne da si to ti, močvirsko dete –
samo še majhna, krhka spirogira?

Aleksandra Kocmut - Kerstin