Dajva ...

(TI in jaz)

druživa se malo.

(in od zobne paste popacano ogledalo)

Vidim ...

dobro SI opravil.

V jamicah oči perlici ležita.

S soncem lesketata modro,

v dežju iskrice sivijo ...

(glej jih, izdajalke – družijo se z nostalgijo)

Nos povsem soliden.

(služi  svojemu namenu)

Tisto, kar iz glave raste,

temno pada po ramenu.

Čelo ni preveč visoko.

(tisto, kar zakriva, tudi ne:)

Uhlja ravno prav odprta.

(všečno hitro vstopi, drugo mimo gre)

Ustnice lahko bile bi večje.

(a se z majhnimi grižljaji   tudi veliko poVe)

Vrat precej vodljiv.

(dvignjen visoko, če je treba, upogljiv)

Podáril  si mi trmasta rogova.

(sčasoma si ju oklestil, nekaj trme si pustil)

Lahko bi dal mi daljše prste.

(trepalnice in pa nogé ...)

Lahko bi tudi mimo vrste

rahló privzdignil dekolte ...

Pa veš, vse še nekako gre,

je pod vprašanjem  večnim le srcé.

Ta lump preveč je občutljiv,

preveč mehak in ustrežljiv.

Preveč romantike zahteva,

ostaja lačen konec dneva ...

Poglej me dobro!

(tu si pa zgrešil ...)

Morda premisliš

(MENI v dobro)

da bi to vajo ponovil?

platanas