Vsak dan jih dvigujem in prelagam, zlagam in sortiram.

Včasih po barvi, kakšen dan po abecedi spet drugič po teži,  in  bolj se trudim vedno več jih je.

Redkokdaj najdem trenutek sploh sedaj v času recesije, ko je dela ogromno,

da se iz zatohle sobe stisnem skozi ozka vrata na prostost in razlezem v prostor poln svetlobe in svežega zraka.

Časa ni, prostora ni,

oči postanejo nebo, glas veter, telo zemlja.

Časa ni, prostora ni;

izginem;

dokler ne zaslišim vedno glasnejših zvokov in se stisnem nazaj skozi ozko luknjo v zatohlo sobo, nazaj k dvigovanju, prelaganju, zlaganju in sortiranju.

Ampak nekoč, ko časa ne bo dam odpoved!

Yoda