Prišla boš

vem,

kot val,

ki tiho, skoraj neopazno

plivkne  na obalo.

Kot voda,

ki se skali v vsem prilega

in jo mehča,

za hip izgine,

ponikne v vse razpoke,

kot da je ni.

Počasi izpodjeda

okamnele usedline

tistih časov,

ko časa sploh še ni bilo.

Prišla boš

kakor sonce,

ki zlati ostrino

skalnega obzorja,

še preden čez nebo

razgrne svoj ognjeni pajčolan.

Prišla boš.

Vem.

Kot vse,

kar je prišlo

in se zaraslo vame –

kot hrepenenje,

pritajeno,

neizbežno kakor smrt,

ki pride,

ko utihne čas

spočet v tistih časih,

ko časa sploh

še ni bilo.

Ignis