Ne maram poslavljanj,

ko se dotik izgubi v tišino,

in glas zazveni kot odmev

praznina zareže v srce,

kjer se razlije kot strup

Temna in gosta

v družbi obupa trga na dvoje.

S sklonjeno glavo hodim po ulici,

Da zakrijem solze,

In trpek izraz na obrazu,

Tuji glasovi lomijo moje misli,

Čudno visoki, glasni,

Boleče vsiljivi.

Mir hočem, tišino,

Da lahko v sebi kričim,

Stiskam pesti in jočem,

Dokler popolnoma obnemogla

Ne obsedim nekje v kotu

In mi za trenutek postane vseeno za vse.

veneramars