Ležim tam, kjer vsaka travna
bilka pripoveduje svojo zgodbo.
Poslušam hitenje deževnice
čez travnik moje nove pesmi.
Utapljam se v modrini plavih oči.
In belini tistih bleščečih se zob.

Diši … po starem, ki prinaša novo.
Diši … po posušenem, ki prinaša sveže.
Diši … po odjugi tisočerih verzov.

Slišalo se je žvenketanje jedilnega
pribora, ki ga je prinesel veter
in ga podaril soncu.
Nato sem ga vzela za svojega.

Manja Weingerl