1

Noč pritiska na robove joka.
V koži izgoreva sončni sij.
V dalji plava črn obris otoka.
Na obali lovor šelesti.

S prsti mi presevaš sol v laseh.
V usta si polagava kričanje
In od trave nama gre na smeh.
Medlo toneva v peščene sanje.

Zjutraj se zbudiš sam in jaz sama.
Nemo greva vsak na svojo stran,
Saj ničesar ni bilo med nama,
Kar bi naju drúžilo čez dan.



2

Morje je že čisto obledelo.
Pesek se molče presiplje v nič.
Včeraj smo obstali v centru časa.
Danes vsak od nas je živ mrlič.

Zaželimo si, da bi snežilo.
Obležimo v suhih, slanih tleh
Kot muzejsko preperela šapka.
Morje nam izpija zadnji smeh.

Na obali, kjer ležim, sva stala,
In z lažjo si segel mi v srce.
Center časa. Peskov nič. Spet morje.
Ni težkó pozábiti na vse.

Aleksandra Kocmut - Kerstin