Katarakta
nebom nagnutim
nad ogledalom
s jutrom sivo
jezerim se
ne priznajući
svijetlim poslijepodneva
i opet trudim se
kako bih mogla
oblake bjelinom raskriliti
i još samo riječ
da probam
odoka
u sebi prenoćiti
..."jezerim se"...
Sjajna pesma, Danja. Pozdrav!
urednica
Poslano:
21. 07. 2012 ob 22:34
Spremenjeno:
21. 07. 2012 ob 22:35
Pesem berem kot zamegljen pogled, v katerem so odsevi močnejši od resničnih stvari, lepo izčiščene podobe - besede, ki so ostrejše od videnega, in v njih je mogoče celo mižati in gledati navznoter.
Čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Danja Đokić
- 21. 07. 2012 ob 18:51
- Prebrano 746 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 309.2
- Število ocen: 9