Mene se je dotaknila, kot čudovit poklon odnosu matere in hčere. Tako poznano...

Lp, S

Bistvo je povedala že platanas. Gre pa za odnos, ki je in bo navdihoval širok spekter literature (idr. umetnosti), saj je to eden najožjih, najbolj prvinskih odnosov; in naj mu pojemo hvalo ali žalostinko, je, čeprav tako vsem znan, težko ulovljiv na nove, sveže in prepričljive načine. Ani je to mojstrsko uspelo. Z nizanjem preprostih stvari, orisov, opravil in navad ustvarja zadaj (ali "med vrsticami") globino, tako na metaforični kot na perceptivni ravni; torej - lahko rečemo: natančno tako je (dobesedni pomen); čudovita prispodoba (npr. zlaganje pesmi v škatlo - zlaganje spominov v srce); ali pa: tako to je, odnos, ki se ne zrcali v grahu, čebuli in škatli za čevlje, temveč v tistem, ki se v teh vsakdanjih predmetih in navadah reflektira. Roke, ki natančno in spretno in nežno prebirajo fižol, kot znajo na iste načine prebirati kožo otroka, dušo otroka - četudi je ta že odrasel. (Ne spreglejmo tudi besedne igre prebiranje fižola/pesmi.) In ne nazadnje morda najpomembnejše sporočilo pesmi - čeprav se dve duši, nekoč bivajoči v istem telesu, morda razhajata ali težko premoščata razumski razmik med seboj, so tu še druge plasti, ki omogočajo uvid ali povezavo ali odnos ali vse skupaj, kakršnega čisti razum težko doseže. Globoka in prepričljiva hvalnica materi(nstvu) in tudi hčeri(nstvu). Deklici v platnenem ni treba biti cankarjanska mati, da bi dosegla splošno in literarno priznano eminentnost. Samo mati mora biti. In to tudi je.

Ta tvoja prelepa pesem, Ana, se me je dotaknila tam, kjer se prtički najtišje dotikajo robov škatle...hvala ti zanjo...

In komentar Kerstin tudi...

Lep dan, Majda

Topla i čudesna.

Jagoda

Pa vendar trpka, a ne.

Ko v prebranem fižolu in soji usiha zven poklica. In se na knjigah nabira prah za brisanje.

Hvala, Kerstin, za poglobljen kometnar in Platanas, Ob potoku, Jagoda, Peter - vesela sem vaših odzivov.

Čeprav res vse manj pišem, je tudi prah s knjig (če jih ponovno odprem, in tudi če se oglasim pri mami) navdihujoč ;-)

Lp, Ana

Ana, izvrstno! :)

Moram pa priznati, da v svojem prvem branju nisem sploh pomislila na odnos matere in hčere. Mene spominja na odnos deklice s sabo, s svojim pesniškim delom. No, morda se jaz najdem tako v tej pesmi. Predvsem v tistem, da zlaga pesmi v škatlo in jih nikoli ne bere. Tako nekako jaz zlagam pesmi med študijem, ko nimam časa - se zlagajo nekje v meni, jih tiščim dol, ker jih ne utegnem napisati, ampak jih kljub vsemu prebiram vsake toliko (kot fižol ali sojo), iščem tiste ta prave verze. In ko je čas, jih odložim v drugo škatlo, tole na pesem.si. In jih tudi ne berem več, no za nekaj časa ...

Upam, da sem s tem svojim razmišljanjem pokazala, kako vrhunsko večplastna je ta pesem. Kako jo lahko vsak doživlja po svoje.

Lp, Lucija

Lucija, izjemno vesela sem tvojega komentarja! Hvala za zanimivo in, reči moram, povsem verjetno interpretacijo, ki si nam jo tako lepo osvetlila.

Lp, Ana

Zdi se mi, da se marsikdo lahko prav na tak način najde v tej pesmi, kot si opisala Lucija. Sicer me rahlo preseneča, ker si te ne predstavljam kot "gospodinje" (zlasti pa si morda za tak odnos do sveta in svoje notranje pesnice še premlada :)), tem bolj zanimivo torej, da - če že ne s fižolom in sojo - se te je na tej ravni dotaknila ena sama, zato pa dovolj močna prispodoba, ki je tudi meni že ob prvem branju zelo segla v dušo (zlaganje pesmi v škatlo za čevlje). Tudi sama vidim zelo močno to možnost - "dvojne osebnosti" v istem telesu, ženske, ki je "čisto navadna" (a zato nič manj "vredna"), in deklice, ki piše pesmi. - Ali obratno: morda je tista, ki prebira gospodinjska opravila, (le) postarana deklica, ona druga, pesnica znotraj nje, pa polnokrvna in večno mlada ženska. :) - Stvar, s katero sem se prav realno poistovetila in ki je v moji percepciji nagnila tehtnico v odnos mati - hči, je tole:

Včasih mi poveš, 
da si tudi ti pisala,
ko si bila še mlada.

Čeprav mi moja mama tega že dolgo ni povedala ...
A tudi enkrat je dovolj.

Kerstin, vesela sem tvojih poglobljenih zapisov okrog te deklice ... Prav presenečena sem in srečna, da je pesem našla toliko bralcev in interpretacij.

Lp, Ana

Tudi jaz bi si dovolil par misli. Jaz v tej pesmi in celem ciklusu Deklic vidim malikovanje pesniškega osebka (male deklice), ki se ji je zgodila krivica in sedaj malikuje svoje izmišljeno otroštvo. Iz njega ne zna in ne zmore izstopiti, beži v iluzije. Iluzije pa vedno ostanejo le iluzije. Če se človek preveč zateka v iluzije zgubi stik z resničnjostjo in s svojo pravo osebo potlači. Tako nima dostopa do nje in s tem nezavedno širi krivico in zlobo osebam okoli nje, tudi tistim, ki ji želijo dobro. Ker z materjo v tej pesmi  pesniški osebek ne more najti pravega stika jo idealizira, čeprav jo sovraži, ker mati ne vidi njenega prizadevanja in ji ne ugodi ali pohvali. Pesniški osebek ostaja v otroštvu. Ne more in noče odrasti. Menjava le barve oblekic, stika s svojo pravo osebnostjo pa ne more najti, kajti tudi noče ali ne more. S tem pa  je vpeta v kompenzacijo, to se pravi v igro življenja z enim prstom. Ker še vedno išče stik z materjo in njenim odobravanjem v odraslosti, ostaja razočarana in ponavlja sizifovo igro brez izhoda. Ker ji nihče ne zna pokazati tipke, kjer se prižiga luč tava v mraku in se zatrpava z iluzornim svetom, ki je ne pripelje do novih plasti in načinov upesnjevanja in pogledov na življenje. Ne odpre ji oken, ki so nujno potrebna za kvalitetnejše življenje in s tem zavedanja življenja. Šele s prižiganjem pravega stikala in odpiranjem oken lahko vstopi v pravo življenje in najde stik s pravim otrokom, ki ni tako idealen kot pesniški subjekt, je pa realen.

Lp, DUSANN

Ana, fantastično si tole spesnila :-). Tvoje deklice se me vedno dotaknejo, znova in znova ....

lenčica šeta ...

Hvala ti, Lenči. Res zanimivo, kako pesem deluje na notranje svetove bralcev ,-)

Lp, Ana