Ko sem v peščenih viharjih urbanih puščav, mi ne redko škripa pesek med zobmi, čas je krojač, moje je, da si naročam obleke po svojem okusu, ki jih bom s časom itak ponosil...in zamenjal z novimi, saj se veter sprememb, na srečo, vedno za nekaj časa poleže...

brezno,
čestitke za izjemen zapis.
 

Hvala za pozorno branje in podano interpretacijo Svit, lep pozdrav. b

Všeč mi je ta podobnost pogleda skozi šivakino uho in fotoobjektiv. Biti kjerkoli in videti le, kar pride skozenj (skoznju). In vse  je predvsem stvar zornega kota ali svetovnega nazora ali intimnega pogleda. In ta skoraj neopazna igra zamenjave resničnosti in stvari, pogleda in gledalca - šivankina konica ... neizbežno (skoraj katarzično) sledi izbruh, paranje. Čestitke,

Ana