No, pa se pogovarjamo. O poklicih in takem.
Kot da na tem svetu ni prostora za kakšno drugo
vremensko temo.
Kaj pa vi?
Obmolk.
Jebenti, kako naj se klasificiram? Kdo sem? Kaj sem?
Pojma nimam. No, kdo sem, ki sem, že vem.
Kaj sem, tega pa ... hm. Pesnik, zucnem.
Dosti pišete? Dosti izdate?
Pišem, pišem ... No, eno zbirko sem izdal.
Eno?
Dvomljiv pogled bi bil sposoben izbrisati Hirošimo
temeljiteje kot Little Boy.
Vraga, pomislim, kdaj postaneš pesnik?
Ko napišeš eno pesem ali več njih?
Ko izdaš knjigo ali več njih?
Je tip, ki si v klopotarnici iz desk zbije mizo, mizar?
Teoretično že. Se mi zdi. Hm ...
Je mati z enim otrokom res mati?
Je dovolj ubiti enega človeka, da postaneš morilec
ali jih je potrebno več?
No, bolj verodostojen si že, če si množični,
kot pa če si le enojni.
Teoretično. In v praksi?
Teoretično sem najbrž pesnik,
saj mi ves čas skozi možganovino
mezijo pesmi, da mi že špricajo skozi ušesa in nos
in jih streljam iz riti, kot se je nekoč izrazil
Dani Bedrač. Misleč nase, a malce je letelo tudi name.
Sicer pa pesnik ni nič oprijemljivega.
No, tudi politolog ne, a se slepemu, ki gleda
skozi oprijemanje in držanje ter posledično grabljenje,
najbrž lepše sliši. In vidi.
A mene se ne da videti s prijemi.
Kot se ne da videti tegale vetra, poimenovanega burja,
ki mi pozibava razbohoten fižol na balkonu.
Tudi ptiča, ki se je ravnokar posral na ograjo, ne.
Niti onega, ki na strehi neumorno cvička, ne.
Niti zardelega sonca, ki drsi za nemirna drevesa.
Ne Patricije, ki v gornjici dokončuje odpičeno sliko
polno oči.
Pa te pesmi, ki je nikakor ne zmorem dokončati,
saj je kup miselnih puzzlov, ptičje odfrlelo v ne-bo.
Jebiga. Vsega se pač ne da videti.
Zvil si bom svaljčico in zaključil.
Se vidi, da sem večji
kadilec kot pesnik.
No ...

Tomaž Mahkovic