Je resnica
skala sredi toka,
v dno reke zasajena,
trdna, nepremična,
ista skozi vekov veke?

Je morda le veja vrbe,
ki jo veter maje
in po svoje jo usmerja,
vedno upogljiva,
ubogljiva, spremenljiva?

Kaj če je
oblak nekje na nebu,
ki nam sto podob pokaže,
da vsak par oči
zagleda drugo,
kot želi si,
in čez čas
drugačna mu ugaja?

Je le beseda uporabna,
priliki podložna,
prazna, brez vsebine,
zvok le,
ki je tu in mine?

daya