Kako si daleč stran od mene,
moja pesem.
Ne poznava se več.
Razšli sva se po tihem, nevede.
Nekega dne te ni bilo,
in čez čas sem pospravila
tvojo razmetano posteljo,
oprala in zlikala rjuhe,
ki si jih nagubala v harmoniko
prispodob in primerjav,
izpraznila predal,
v katerem nisi pustila naslova.
Kako si daleč stran,
povsem prosojna, vsakdo
lahko vstopi vate.
Skozte.
Pustila si mi razpršeno
stopico sedanjosti,
v kateri plahutam
kot vedomec,
ki je pozabil napovedati smrt.
Poslano:
15. 07. 2012 ob 00:57
Spremenjeno:
15. 07. 2012 ob 03:06
Kako daleč sem, si,
prosojen,
kljub izpraznjenim predalom brez naslova,
VEDOMKA vedno najde VEDOMCA.
Hvala za uvid, Svit, kako smo daleč šele drug drugemu ... (ali pa ne ...), kako smo drug drugemu skozi ..., prosojnine ne čuti vsak, vedomca/-ke ne sliši vsak ...
Lp,
Kerstin
urednica
Poslano:
15. 07. 2012 ob 19:48
Spremenjeno:
15. 07. 2012 ob 22:36
Pesem je zanimiva in sveža. Čeprav se ukvarja s poetološko temo, ki nam je tako ljuba in domač(n)a, in se prav zato lahko hitro začne pogrezati v sentimentalnost ali patetičnost, pa v pričujoči že kmalu po pričakovanem začetku ugotovimo (s pritiskom vročega likalnika), da se to tej pesmi ne more zgoditi. Mešanica poimenovanj jezikovnih in pesniških sredstev na eni in običajnih vsakodnevnih opravil in postopkov na drugi strani delujejo v tej pesmi zelo učinkovito. Čestitke,
Ana
Super. Se pridružujem Ani.
To bo najbrž zaradi rim...
Hvala za vstop. :)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Aleksandra Kocmut - Kerstin
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!