Skozi čas potuješ,
potujen lastni volji.
Si figura na šahovnici,
ki te premikajo v L.
Zavest si prodal in jutri,
ko se vrne kraljica
boš beden in sam
buljil v njeno obličje.
Zdaj si na otoku in ladje,
ki po navadi pljujejo mimo,
so tako prekleto daleč.
Spregovoriš prvo besedo
in njen odzven
se ujame v črno belo mrežo.

Jan Šmarčan