Nekoč sem pisal o ducat golobih,
ki so kot dvanajsterica apostolov
čemeli na balkonu. In glej! Izšli
in pristopicljali so iz tistega romana,
ki mu še ni sojeno iziti na svetlo.
Glej jih! Vseh dvanajst se kamelje
ziblje, mimo šivankinega ušesa,
izza cerkve Svetega Nekoga sredi
Opatije. Poleg kamnite klopce, kjer
s pogledi opljuskavava besno morje.
Glej jih! Hop, hop, hop, frrrrr, frrr, fr
... eden za drugim na škarpo. In glave
postrani. In stopicljanje. Paradiranje.
Za naju jim niti malo ni mar. Kot
našim manekenskim postavljačem
politikom ne. Zatem pa: frrrrrrr, in že
so nad valovečo vršino. Visooooko.
Kot da bi hoteli postati galebi.
Galebi pa nič.
Še jebe se jim ne.

Tomaž Mahkovic