še vedno tukaj
na robu obstoja
ledene se črke talijo
viharji besednega jedkanja
iz knjige geneze
kot skrivna semena kalijo
na že zglodanem robu čakanja
čas se nestrpno prestopa
po knjigi kraljev
ko vranci apokalipse rezgetajo
in nebrzdano dirjajo
a njihova pena
postaja senca
na naši strani sonca
težka tišina in tema
bosta razprla krila
in skrhala kopja svetlega modusa
kot bi se usoda sveta lomila
za okovanim plotom
tvojega eksodusa
a zlomljena hrbtenica ponosa
pod pancirko kljubovanja
in šele rojena noč
bosta umrla kot utrinka
brez gnezd
na nebu polnem
že mrtvih zvezd
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Jure Drljepan (JUR)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!