še vedno tukaj

na robu obstoja

ledene se črke talijo

viharji besednega jedkanja

iz knjige geneze

kot skrivna semena kalijo

na že zglodanem robu čakanja

čas se nestrpno prestopa

po knjigi kraljev

ko vranci apokalipse rezgetajo

in nebrzdano dirjajo

a njihova pena

postaja senca

na naši strani sonca

težka tišina in tema

bosta razprla krila

in skrhala kopja svetlega modusa

kot bi se usoda sveta lomila

za okovanim plotom

tvojega eksodusa

a zlomljena hrbtenica ponosa

pod pancirko kljubovanja  

in šele rojena noč

bosta umrla kot utrinka

brez gnezd

na nebu polnem

že mrtvih zvezd

Jure Drljepan (JUR)