
In potem smo kuhali čokoladni puding.
Enormne količine. Kipel je iz piskra. Kot
lava iz vulkana. Slow motion. Mezel je skozi
kuhinjo. Napolnjeval sobo. In znenada sem bil
prekrit s sladkostjo. Potopljen v sladici. In sem goltal,
goltal, goltal. In se davil, davil. Agonija pod opastjo obilja.
Počutil sem se ukleščenega. In sem hotel zavpiti, a se ni in ni
odluščilo od misli: Rešite me vsega dobrega! In sem goltal.
In se davil, davil, davil in se ves preznojen prebudil.
In se zavedal, da so sanje en sam odsev nesanj.
Zabavna, grenka, tekoča, zanimiva, inventivna pesem. Ko jo začneš brati, se ti začnejo cediti sline po pudingu, še iz otroštva. Ampak vse tole golatanje in davljenje. Odličen tek pesmi, ritem, stopnjevanje. Imenitna alegorija o (duhovni ali pač le stvarni) prenažrtosti. Zaključek s piko na i.
Čestitke,
lp, Ana
Uf, si bila hitra. Hvala za tako izčrpno in dobro kritiko.
Bodi kar se da lepo.
No, redkokdaj pa se le zgodi taka hitrost - na kakih tisoč primerov ;-)) Tudi ti bodi lepo,
Ana
Super, Tomaž:)
ta puding še kako paše k tvoji fotki ;)))
duhovita, kot večina tvojih;))))
čestitam :)
Lp, Lea
Hvala, Lea ![]()
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: Tomaž Mahkovic
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!