Ženska je gola in pleše v ritmu modernega španskega rocka.
Rock je ta trenutek v njej, v sobi, v meni. Pljuskam poglede
vanjo. Škropim jo skozi zrkla s pršci ljubezni. V poželjivost
jo ovijam. Kot pajek svoj ulov. A ona ni moj ulov. Jaz sem.
Življenju. Njene smejalne gubice plahutajo kot frfotavčki na
cvetju. Kje sem jih že nazadnje videl? Kaj vse sem že videl!
Česa nisem?! Časa naprimer. Časa ne vidi nihče. Nihče je
čuden patron. Podoben vsakdoju. Vsakdo ni pravi, mi pravi
Ivan nekje v okolici Džajsalmerja, ko naju zibljejo starke
kamele skozi vrtinec časa. Škripaje, kot kolo na gramozu
izgovarjava peščene besede. Besede so moje spremljevalke
skozi brezpotje do cilja, ki je edina končna resnica po Judištiri.
V žepu jo nosim. Smrt. Ves čas. Včasih v želodcu. Pod pazduho.
Tudi štuporamo. Sobivava. Pleševa.  Umivam se z utekočinjenim
dnevom, ki je nežno obarvan v zeleno, kot Patricijini biterji z
izbornimi imeni, kot so: Pičkin dim, Šeherezada, Njene oči itd.
 

Tomaž Mahkovic