Zbujen.
Kje sem?!
Temna je noč,
niso zvezde več daleč proč!?

Visoko.
Z lahkoto razpiham megleni obroč,
vstanem, stopim na rob - tresoč.
Mostov šest spiralasto rastoče stolpe zbližuje,
s terase sedmega, najvišjega, moj jaz opazuje.

Vstopim.
"Brez začetka in brez konca,
v galeriji severnega stolpa,
vse je bilo, je in bo!"

Prostranost.
Mehka, bela svetloba objame telo,
sobana se širi; v krču stegnem roko,
zenica široka, srce poka!
Skozi usta razprta v kriku vulkan bruha
ideje, misli, barve,
prostranost esence lastne eksistence!
V trenutku sobana se napolni,
duh, zdaj prazen, spiralno se spušča,
secira, analizira, požira podobe, slike;
brez trušča!
Z novo obliko, urejenostjo telo se povrne,
prostor za mano spet se krči, strne!

Zbujen.
Kje sem?!
Mnogoterost pod-jazov,
spet z roko v roki
nov ples zapleše;
brez začetka in brez konca,
na terasi severnega stolpa!

c.