Tako majhnega se počutim
nepomembnega in nepotrebnega
in nevidno korakam skozi čas
z upanjem ki se vsak dan bolj izmika
tišina pa lomi in udriha
in vse kar imam vse kar mi ostane
je čakanje in krpanje drobcev upanja
da presekaš tišino v najini mali sobici.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: igor žuravlev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!