ko noč se nemirna obrača v dan in zvezde na nebu ugašajo,
se luna pomika debela tja vstran, in ptice se v drevju oglašajo.
nemirno obračam se v gnezdu noči, me sanje prav čudne morijo,
počasi odpiram zaspane oči, telesa bremena plahnijo...


stojim na blazini prostrani in tisoč oči mi bega okrog,
na postelji zraven opazim goščavo, nje glavo in dolge odeje planjavo.
pretegnem si krila široka, jih razprem, iztegnem si rilček zavit,
s krempeljci oči si pomanem in čakam...
s krilci trepnem,
spet čakam...
trepnem...
čakam...


zagleda metulja ob sebi, dedec že davno je šel,
za krilca me prime kosmata: od kod si se vendar ti vzel?
poleti metuljček ti mali, kaj bi zdaj tukaj počel,
poleti k cvetju dehtečem, tam zajtrk boš slasten imel.


poletel metuljček sem rjavi, zakrožil veselo okrog,
se dvignil v nebo sem v skušnjavi, da soncu pokazal bi svod.
me sila neznanska v spominu pognala je daleč na vzhod.
prepreke mogočne premagat, bila mi je trnjeva pot.


okno zastrto ugledam v daljavi, za krilca prostora je vmes.
tam v lončkih so pisanih rožic nasadi, za stekli je past iz zaves.
zletim v prostorček mi znani, poslušam tam ptičkov ščebet.
pristanem na lučke ogradi in zrem ji v obraz ves prevzet...


oči se zaspano odprejo, metulja na lučki uzrejo...
me vprašajo in mi povejo, da resno sem zgrešil si pot.
ročice me nežno na dlan položijo, iztegnem si rilček v dlan, v poljub,
me žalostno ven odnesejo, v jutro, v sonce z menoj odletijo,
odtod...
odtod...


poglejte metulja, ki bega od cveta do cveta,
pije nektar sredi dneva,
poglejte,
ne smejte se norcu, ki tvega,
da le za hip svojo luč ugleda,
oči išče, tako izgleda, izmed oči milijon...
nikoli ne najde...
seveda,
postane kokon.

Andrej