Na lepem je zaklecala na nogo:

»Podpiraj me, razumna višja sila,

le toliko, da bol bom zatajila,

skrivaj ko šepam in držim se togo,

da ne bi imeli za ubogo!

Ker vem, usoda nam je, psom, nemila,

od znancev marsikomu namenila

je hladno smrt, brž ko je bil v nadlogo.«

Tako navzgor se vije, h krošnjam, strehi,

up in pomoč iščoča prošnja pasja.

Pokrčena v polsenci pod orehi,

odločena je skriti kostno vnetje

v počitniškem zamolku mrtvočasja,

dokler se vleče pasje to poletje.

janakolaric