s šunko popikan kujon, sonce

kot krota: dama je inkognito,

kraste ima! dani ni konjenik,

on utruja s satovjem v osami.

arhangel nima meča, le strmi:

pokončno ustrahovan, počen.

na plečih lomi večer, na laksu

ima muho. julijan lepi tetivo,

postane amor, kosmata klada:

lajdri podari jutro, ptičice tri.

mlinček brni, bard lepi gips,

na roki ima dlako, mirno žali

pse. daj kanji kavelj, patricija,

pihni ji v luno! z oskubljenim

parkljem si pesnik lepi lupino,

v žaklju ima modrc, limanico.

muza je preštela kobuljice, srd

ji štrli iz marinade, smrdokavra

hlipa v hladilniku. ob savi diha

pedzdirka, srce ima v uhljih, je

že jež! je res že jež? da ni danica?

užij gobo, ljubica, pojdi na pumpo!

preko dobrovelj napni gume, svoj

črni puh, svojo kolerabo. ko ti bom

praskal loj, boš vreščala, boš klela?

kakšne solze, pastorka, kaka ritka!

solzili smo se skupaj, svoje otrobe

žrli, svojo plimo zizali. s kljunom

te bom žokal v val, ti hipofizo sladil.

če se boš žrla, bom le še kavalir, le

še ponjava. če si kakor hrček, si daj

sol na vamp: te bom toplo toleriral.

Dani Bedrač