Gube mojega poletja

v svojih žepkih nosijo

drugo ob drugi

milino juter in gnilobo raztreščenih popodnevov.

Strast razorožene in smrt osvajalca.

Belino skrite svetlobe in brezbarvje  slepote.

Moč rumenila in sivost ledenih meglenih zaplat.

Nabitost z lačnim rjovenjem in izkoščičenost gotovosti.

V gubah poletja

obenem

ždim in hitim.

Diham z najplitkješimi frekvencami

in hlastam za ostanki izdihov tretjega.

Mižim in požiram.

Vsako leto se gube poletja

raztisočerijo v svoje podmladke.

V njih je lanska pomlad.

Pojutrišnja jesen.

Globoko v njih,

najgloblje,

je tudi že tista zacementirana zima,

ki bi morala sesti vanje šele  čez tisoč let.

Lidija Brezavšček - kočijaž