Velunja
Včasih sem na zadnji kamniti ploskvi stopnic
v trdno zgrajeni škarpi iz klesanega kamenja,
z boso nogo stopil v prod, počenil, uprl roki v potok,
ter v pozi sklece našobil otroška usta in pil Velunjo.
Mojo noro vodo. Ki se je iz ustnic naselila v mojo kri,
v moje telo, v moje srce in ga zmehčala, kot je
mehka suha mivka v poletni pripeki in micene živalce
z dolgimi, pisanimi zadki tekajo po njej.
Včasih to ponavljam v sanjah, v nedogled, še zdaj, še zdaj,
še zdaj Velunja odteka pod mojo šobico fantiča.
Poživi, kot voda iz izvira. Poživi, kot pogled skozi otroške oči. Poživljajoča naracija, repeticije in še posebej finale. Čestike,
lp, Ana
Se pridružujem Anini pohvali. Nekaj bi še dodala ... v zadnjem verzu je nekaj, kar vlaži oči, v sebi iščem, kaj je to, čeprav je vse že v pesmi ...
Zelo mi je všeč, že četrtič sem tu in berem ...
Poslano:
07. 07. 2012 ob 06:09
Spremenjeno:
07. 07. 2012 ob 14:40
Tipam še malo. Ne vem še čisto. Malo berem in malo pišem (tudi) poezijo, hm... celo kot "oddih" med bredenjem po prozi.
Odzivi, glasni in tihi, vzpodbujajo. Fajn.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Peter Rezman Perorez
- 06. 07. 2012 ob 10:48
- Prebrano 1388 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 695.2
- Število ocen: 17