Če smem (izjemoma) čisto na kratko primerjati dve pesmi iste pesnice, objavljeni blizu skupaj (vihtenje in to, ki jo komentiram), se mi zdi ta boljša predvsem zaradi tega, ker se pesnica precej močno obrne "k sebi".

Morda bi veljalo iskati korajžo in energijo še za korak naprej, to je: vase.

Ta misel seveda ne velja na splošno, ampak samo za takšen način izpovednega pesnjenja, ko poetesea tipa v in za svojimi najbolj intimnimi čustvi. V takšnih primerih namreč ni zanimivo, kako soseda obeša svoje (tako ali drugače oprano) perilo, ampak koliko razno raznega perila se nabere v "meni" in kaj bi z njim... ?Oprala, ali zavrgla.... ?

p.s.: Enkrat je Vinko Moderndorfer izjavil, da je pravo pisanje praskanje do krvi. In to zna biti tudi boleče, zato seveda velja razmišljati tudi o tem.

Peter, hvala za komentar za kar dve moji pesmi hkrati! Pa veš, zaradi česa sem najbolj vesela? Ker si me imenoval pesnica, poetesa!

S tistim iti vase je pa takole: v vsaki moji pesmi je delček mene, celo v tisti, kjer delam kup nepričakovanih stvari zaradi njega, pa sem hotela le kupiti štruco kruha. Ne morem obljubiti, da se bom praskala, ker to že počnem, morda bo kdaj šlo globlje...morda. Za bolečino pa vem.

Hvala še enkrat in prijeten večer!

Menim, da si tudi sama tu in tam samozavestno rečeš, da si pesnica. Včasih je pa fajn to povedati tudi tistim, ki se jim to zdi "neresno". Ravno zaradi praskanj, ne glede, kako globoke sežemo. 

Je fajn. Pa ne pomaga. Ampak pustiva.