V prvem verzu preberem subtilno določitev tega trenutka, "vsebina", če lahko temu tako rečemo, (vsekakor je vsebina in to celo v "urejeni" formi), potem sledi kaotični kakofiniji realnosti, ki jo živimo.

Ves Bedračev sarkazem, ki ga stresa že desetletja, se včasih (v tistih pisanjih pred časom), danes prebira kot zlovešča napoved nečesa, kar je v resnici absolutno nenaravno in strahotno škodljivo samo po sebi (na primer kapitalizem, utemeljen na gospodarski rasti...)  in zato je nesporno res, da so te pesmi ves čas tudi izjemno angažirane. Forma samo sledi v sarkastičnem smislu konkretnemu prikazu nesmiselnosti vztrajanja pri preživetih formah....

Kakor je nemogoče včasih prebirati palzove nasutih besed, vzbujaočih prav nagravžna čustva, se ob prebiranju teh in takšnih pesmi vedno znova vprašam, ali je mogoče zgolj z lepoto, dovršeno estetiko, umetnostjo, urejeno formo (kot bi naj bila v svojem bistvu tudi demokracija), premagati kaos? Ne vem. Zdi se da ne, čeprav je vse, tudi ta kaos, ki prihaja od človeka, v (urejenem) kozmosu. In tako se počasi približamo edini napaki, ki se je zgodila bogu. Človeku...  

fijuuu, peter, cel esej! hvala.

tehtni pomisleki so to.

lpd

Sej, sej... esej!

ha! in to dober.

Napake so v domeni ljudi kar ni slabo, ker usmerjajo in ženejo naprej. Za boga, pa itak nihče ne ve kdo ali kaj je, morda je v raziskovanju sebe možno najti nepričakovano in presežno...

navsezadnje je vse možno. celo bog.

živjo, svit.

Živjo Dani,
hari OM.