Ta, ki si briše mokra vprašanja

iz obmolklih oči,

ta nisem jaz, to si ti.

Podiš veselje oblakov, pesem ptic,

z verižico brezskrbnosti

pripenjaš igro praznih objemov,

natresaš daljavam kotaljenje smeha,

brezbrižno se dotikajoč sunkov srca.

Razcvetel na popku poletnega dne

utripaš kakor trava,

ki v vročini kaplja skoz okno

z razgaljenim vonjem zadnjega junijskega dne.

Ta, ki si naslanja temo koncev

na podarjen obraz,

ta nisi ti, to sem jaz.

Po vekah spuščam ostanke iluzij,

tesnobo bosih vprašanj,

ki se desetniško odpravljajo v smer,

kjer te ne bo več.

Na hitro izstopiš iz neizrečenih besed,

potegnjenih iz razprtih dlani,

medtem, ko natakaš mlečno tempero,

da lahko rišem odseve vrb žalujk

na razbeljene meglice praznega polzenja.

ob potoku - Majda Kočar