postal sem mojster mastnih nakan,

pod mostovi brusim prstene labode,

zanikrne prizme! postal sem kolibri

in jutranji tišini vedno dodam barvo.

steklina kroži po sobah, žima štrli

iz oči: neznan velblod vrača udarec,

v ušescih so kose! bog gre čez brv

in na pol poti prepolovi klopotačo.

ne fukaj na soncu, valpet! natri se

s pomado, z luknjicami, s svobodo.

v operi te čakajo netopirji: le svoje

odmeve slišijo, le svoj srd mencajo.

lent živi, ponjave so napete, drava

mi hladi glavo, pivo glavico: dekle

ima steklen modrc! dekle ima sok

v votlini in plehko, bledo otroštvo.

s kuščarjem ni šale, v molku ima

predloge in osnutke: čaka večer,

čaka luno, čik kadi! ima razpokan

vamp, ker je danes fukal na soncu.

Dani Bedrač