Poletje je čas, ko umirjaš duhove,
v sebi usmerjaš neštete poti,
poskušaš potlačiti to, kar boli
in v kletke pospravljaš trpke strahove.

Boš žarkom odkrila svoj vedri obraz?
Zglajeno bolest lahko izpostaviš!
Čas je, da soncu sobo pripraviš,
z dna brezna pregnalo kamniti bo mraz.

Pretegni vse ude v hipni prostosti
in duhu dopusti, da vsrka svoj mir.
Prepusti se morju, veslaj brez grobosti.

Jesen še prekmalu prinese nemir,
ki gnal ti bo up v kolesje norosti.
S poletjem ponikne brezskrbnosti vir ...

+

Zakaj bi jeseni sploh pričakovala?
Čemu ne bi zdaj se z žarki obdala,
raztresenih misli morju predala?
Zadihala z vetrom. Preprosto - odšla.

Lidija Brezavšček - kočijaž