Včasih nasmeh čudno zveni,

grenko in pikro,

kot bi ga narisala s koščkom polomljene šminke na obraz.

Oči dobijo barvo globoke zelene reke,

nežna milina odseva v njej.

Globoka, neizrekljiva žalost,

ki je ne morem obrisati s papirnatim robčkom,

ker je odporna na vso zunanjo tolažbo,

na vse prijateljske besede,

samo ob tvojem objemu vzdrhti in se zlomi.

Žalost moja,

na nek čuden način te imam rada,

 ker me vzdramiš

in mi poveš,

da še vedno živim.

veneramars