Nočno tihožitje
Misli legajo na vzglavnik
in portret zvezde skozi okno
rahlja vozle med lopaticami.
Tvoje dihanje
pleše z dotikom moje roke
na tvoji rami.
Ob šepetu pravljice o Zvezdici zaspanki
iz otroške sobe,
se pripravljam na vzlet
s kometom Repatcem
v globino noči.
Ta pesem je ena velika ljubezen, materinska. In v njej je hkrati odmik, od okna, ramena, dotika, pravljice. Je potovanje, ki je neskončno daleč, le telo (matere) ostaja nepremično. Všeč so mi besedne zveze, s katerimi slikaš to pomensko bogato tihožitje. Čestitke,
Ana
Leeepa *
LN, majda
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Evelina
- 27. 06. 2012 ob 15:58
- Prebrano 890 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 461.72
- Število ocen: 15