Ljubec, ob tej zarjaveli uri
ti ne zmorem prižgati kresnic v očeh
in pregnati zamorjenih ptic,
ki brezsrčno žebrajo žalostinke.
Ves dan si že preveč požet
in tvoja strnišča so prepojena
z rezkim sokom bolečine.
Prikazuje se ti podoba groze:
vrv, drevo in premlado telo,
ki binglja v večnost.
Ljubec ...
kako naj odženem gorjupe ptice,
kako naj povrnem rajajoče klasje,
kako naj izbrišem privide
in ti vsujem prgišča kresnic,
ko pa sem še sam
ujet v tej baladi.
Na pesniškem maratonu sem zbral moči in pesem prvič prebral širšemu občinstvu. Potočka Majda pa me je močno ganila z njeno uglasbitvijo.
Hvala ti, Majdka.
lp, marko
Sem jo prebrala iz tvojega linka pri Groteski šklepetanja - ki je tudi lepa. Ampak tale je pa čudovita! Od kod pobiraš vse te na pol pozabljene besede, žebrajo, gorjupe ... ? Zanimivo bi bilo slišati to uglasbitev. :)
In čestitam za pogum! :)
Pozdravček!
Hvala, Beatrice : ) Ja, lansko žalostno poletje je prineslo cel ciklus otožja. Rad imam lepe besede, nekatere prilezejo že od nekje, nekatere pa na novo odkrijem in poskušam vtkati v katero izmed mojih pesmi, saj mi je žal, da bi čisto izginile.
Mogoče pa bova z Majdo še kdaj nastopila : )
Ja, pogum je bil kar potreben, saj mi je pri tej pesmi šlo na jok in vse je bilo še sveže.
Lp, Marko
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Marko Skok - Mezopotamsky
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!