lepa sem
zanj, ki mu namenim svoj nasmeh
z ukrivljenimi ustnicami na eno stran
lepa, ko s tleskom z jezikom
namesto z besedami nazdravim trku kozarcev
čaščen po božje ob prehajanju oči iz soseda čez njega do drugega soseda, tlesk
ko zbeži moja točka pozornosti stran osramočen

ljubim te, berem iz njegovega vonja kot iz ogromnega transparenta
ki ga za sabo vleče letalo v nedeljo popoldne čez celo Ljubljano

ko me vsrkajo njegove pore potuhnjeno se splazim
pod kožo
povsod, prekrijem in postanem vmesno tkivo

pretrgam njegovo kožo, na mah, da boli manj
kot če bi potegnila z voskom
glavo ima med mojimi skupaj stisnjenimi stegni

lepa si, govori iz njegovih vedno bolj praznih oči
najlepša

kai