prehitel sem pomlad in se
zaril  v poletje: atmosfera
je vrela kot usran golob in
slina se mi ni hotela strditi.

z belim trebuhom sem hitel
skozi soparo, srce je smrdelo
kot dihur: na žur sem odšel
z ugašajočo lučjo, z vencem

parmezana na repu in s plehko
harmonijo v zatilju. noč se je
izpridila v postano mlako in v
hrvaških jadrih so sopli ustaši.

razmnožil sem se v šest senc:
dve sta vstajali zgodaj, dve še
zdaj štrlita  vsaksebi in štiri
vsak dan zvonijo avemarijo.

razcepil sem se v dve črni solzi:
prva je pisala pesmi, druga pa je
gojila željo po anarhiji; obe zdaj
tvorita moj divji psihološki profil.

a janez janša je segel v mošnjo
in izvlekel srhljivo sarabando,
kozlovsko sodbo in funt masti:
vse to je dal na mizo in rekel,

da ga ni, ki bi mu bil kos. le
janez drnovšek je iz zasmrtja
izplazil jezik ter se dotaknil

brazgotin na slovenski zastavi.

Dani Bedrač