Sredi praznega dvorišča
velik črn pes
varuje svojo senco.

Pod streho, sklonjeno do tal,
zaprta vrata so ostala.
Na zaprašenih oknih
ni več rož.
Skozi spuščene žaluzije
polzi prvi mrak
v izpraznjeno sivino.
Za vrati kup smeti
in v kotu pajčevina,
na golih stenah
sence slik in ura,
ki ne zna več teči.
Na tleh pozabljena fotografija,
zavese v cunjah,
gola žarnica
in na štedilniku
ostanki kave.

Le plevel ves živ
poganja po dvorišču,
stara lipa, še zelena,
v soncu senco riše.

In tisti črni pes,
ves tih, samoten,
zvesto varuje,
kar je minilo.

daya