Zakrnele ulice so mi tako domače.

Množica brezobličnežov hiti.

Ližem kamne, po katerih drsim. Bosonoga.

Na vogalu okrogle hiše postanem.

S pogledom se prilepim na beraškega dečka.

Nasmeh mu razsvetljuje umazan obrazek, ročice steza za drobižem.

Ja, srečnejši je od mene.

Njegovo srce je čisto.

Morda  …

se skriva v meni otroška lahkotnost zaskorjena nekje pod plastmi odraslosti.

Morda pa …

jo bom zbezala na plano in zadihala s polnimi pljuči.

Bosonoga. 

lenči