eno uho imam kot nilski konj
drugo, kakor mrtva kopriva
včasih bi povabil ljudi, jim povohal pazduhe

zanimajo me tudi palci na nogah
potem raziskujem naprej -
če se njihovi črni imaginariji med prsti
morda ne pajdašijo s cenenim hujskaštvom
in sladkimi klobasami večnih spoznanj

najbrž je težko biti oprana rjuha
in svoje ime na silo potiskati skozi ozko režo
prepoznavnosti

ostati hladnokrven

ko tuje besede
naskakujejo praznino

ter igrivo pohajkujejo
v simbolnih pokrajinah izrazne svobode

neobremenjene s tem, kam jih vodi pot
in kako jim plahutajo

ritnice

od silnega prdenja

Srečko Luštrek