aluzije na vino niso vedno radodarne
in moja skuša utripa v hrvaškem olju:
globoko v morje so vzidane kosti neba,
boki podmornic in školjkaste troblje!

vsa poezija je patetična, koprenasta,
bolna: med plimo in oseko diha pisan
ništrc, črnilnice sip so polne sokrvice.
norčav alpinist je z buldogom zasnubil

kuro. za uhlji imam sivkastega konja:
v hribe si želi! skale v paklenici trpijo
za osteoporozo; škrapljaste so, veselo
nagubane. na poti tja je kovačija, tam

so obriti menihi: med njimi huda muha
športnim plezalcem polira zamehurjena
jajca; vsak obmorski pamž ima sončnico
v žaklju in pesmi na vrvi. oj, moj titanik!

Dani Bedrač