Nisi mi odpustila greha,

še tisti dan si odšla.

Za seboj si pustila le moje portrete,

ki si jih nekoč slikala iz ljubezni.

Čez čas sem občutil

moč tvoje zamere.

Mimoidoči

so me ubijali z besedo,

streljali s pogledi

in križali v mislih.

Popljuvali so pot

po kateri sem hodil.

Vse mi je postalo jasno,

ko sem v nedeljo obiskal cerkev.

Presenečen sem obstal

pred svojo podobo na oltarni sliki.

V opravi rimskega vojaka

sem pod križem, s sulico v roki

prebadal Kristusovo srce.

Srečko Plahutnik