Prestopim prazne piksne na tleh in prižgem enega,

da mi bo manj nerodno. Množica čebljavo roji

in pojma nimam, zakaj se besno oziram okoli sebe

za pepelnikom, ko pa vsi otresajo na tla.

Iz dvorane se sliši pribijanje žebljev v kulturo,

ampak meni je trenutno pomembnejše,

kam naj zabijem svoj cigaret.

Dolgo je že minilo od mojih preklastih časov,

ko sem posedala komu na kolenih in se delala,

da se smejim. Danes okopavam po Metelkovi

v iskanju razlogov, izgovorov za svojo navzočnost.

Potem pride ven Veno, žebelj žebljasti,

in mi pove o svojih treh infarktih,

jaz pa se precej iskreno nasmiham,

zadaj pa prihuljeno spustim čik na tla.

Ne najdem se ne v njegovih infarktih

ne sredi nastlane asfaltne jase,

mogoče sem premlado prestara,

da bi vedela, kaj pomeni kriza.

Mogoče bi morala tisti čik res ugasnit,

kjer bi se spodobilo.

yoyoba