Moje upanje je tako,
da bi vidva večno se ljubila
in se vedno z nami tremi veselila.

Saj zdaj upam,
da se nikoli več ne skregata,
saj takrat, ko se,
nas tri srček boli,
vama pa nasmeh
na licih kar oveni.
Saj kadar se skregata,
je tudi vama hodo:
eden se zjoče, drugi pa scmera…
Eh, ka naj rečem, kot pa to:
naj kreganja pač več ne bo!

Marja Grešak

Marja Grešak