Na žarkem soncu

grejem še zadnje drobtinice starih

in prežvečenih postanih misli.

Čakam na izpust,

že toliko let, čakam,

da me vešala rešijo zatohlosti, ko takole

trohnim in postajam del

temačne celice. Vmes

je svežina skopnela in v iskanju

notranjega sveta

se je stopila z vse bolj

sluzastimi stenami. V iskanju

iz zadnje podgane izpraskam

drobovje. Gniloba se zažre v pore

in pogled. Še skozi mali okenci

se zunanji svet zdi kot

postani sir v katerega luknjah

brbota črna plesen.  

Evelyn