Nočna slika, ki pa je povedana s samosvojimi besedami. Ni lunin sij, ki prodira skozi veje, da bi osvetlil pasje truplo. Pa bi seveda lahko tudi bil. Hočem poudariti, da izbira besed v tako kratki obliki izjemno pripomore k občutenju slike, k odnosu do nje, k avtorskemu podpisu tistega, ki je gledal in pisal. In posredno bralčevega doživljanja. Čestitke.

Lp, Ana

Hvala, Ana, lepo povedano