Znamenje
Sam sebi sem se zdel imeniten.
Skrivnosten.
Misteriozen.
Pokvarjen, pohoten, nagajiv.
Uporniški, pogumen, drzen.
»Si rak?« me vpraša z zodiakom obsedeno babše.
»Izgledaš mlajši!« pohvali moj mladosten ksiht
Kolegov znanec z vsaj 4.0 dioptrije.
»Woodstock!«
zarenči star hipi z grižljajem postrvi v ustih
in jo poplakne z mlačnim pivom.
»Lepo vam je to!«
mi poželjivo
namigne blagajničarka
v trgovini v kampu v Poreču
v neodobravanje moje punce.
Le kaj sem mislil?
Da bom res vse življenje
nosil ta pečat
mladostniške nespametnosti?
Odločitve sprejete
z glavo v gostem dimu?
Z gostim dimom v glavi?
Zakaj devetinšestdeset?
Nisem imel dovolj denarja
za sedemdeset.
Zelo obetavna pesem z izvirno idejo in udarnim zaključkom, ki je večplastno misteriozen.
:)
Robert, smem predlagati, da pesmi ne postavljaš več centralno? Centralna postavitev čisto tehnično gledano moti tok branja. O tem smo na portalu že prenekatero rekli, vsakega novega člana opozorimo na to. Sicer je res čisto tvoja stvar, kako se biš odločil, ampak centralna postavitev pesmi ne naredi nič bolj poetične, sploh pa ne pripovednih, torej takih, kot je pričujoča. Centralna postavotev pride v poštev le redko, in ima ponavadi čisto jasen namen, ko jo uporabimo, pesem nekako ilusstrira, ali pa je v funcije carmine figurate.
LP, lidija
Hvala. Postavitev pa ... navada je železna srajca. Vse kar zapišem bv tej obliki tako tudi postavim.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Robert Kostadinoski
- 19. 06. 2012 ob 13:58
- Prebrano 732 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 149.2
- Število ocen: 4