Od prvega dne

oziroma tiste noči

ko smo se vračali iz Ljubljane

ko sem s strahom iztegnil dlan za dotik

ker sem se bal da jo ne sprejmeš

si edina želja mojega življenja

in ozri se nazaj srce

koliko sva prestala

in vem srce da nisem bil vedno človek

a bilo me je strah da te izgubim

in trepetal sem pred telefonskimi klici

ki bi mi te vzeli

in vem da sem povprečnež ali še manj

a prosim te

ne dvomi v mojo ljubezen

prosim te nikoli ne podvomi

in ne verjemi ljudem

ki jih ni bilo ko nama je bilo hudo

prosim te

verjemi v naju

verjemi vame.

igor žuravlev