Ne znam pisati pesmi, kakršne se trgajo iz tebe,
zato pojem svoje.
Ne razumem Deleuzejevega telesa brez organov,
zato ostajam v svojem.
Darwin je imel prav, lahko ga razumem,
ampak kaj imam jaz od tega.
Če je Evino ogrodje Adamovo rebro,
je seveda tudi prasica narejena iz prasca
(svinjarija povsod, že zaradi vseh teh ortopedskih ekshibicij Kirurga,
ki je vsem vretenčarjem na enak način dal babo v last),
jaz pa ne jem rebrc; nobene svinjine.
Vse je monada v Leibnizovem smislu,
vse se vsega dotika.
Zato pusti mojo pesem,
dotakni se mojega rebra.
Previdno zabrisane sledi za pesmijo, da tako rečem. Pusti jo, do-tak-ni se mojega rebra.
Ne samo v poeziji, tudi v raciu, srcu, meti, ...
Super!
lp S.
Danes zgleda ne morem preko črkovanja: monadni Leibniz, ne ljubi Liebniz
urednica
Poslano:
20. 06. 2012 ob 17:26
Spremenjeno:
20. 06. 2012 ob 19:29
Ja, res. Škrat, hvala bp, popravljeno.
tale:http://12koerbe.de/phosphoros/leibniz.htm#Das Worte Monade
PS: jasno, da nimam Deleuza in Leibniza v malem prstu, muza me je napadla ob lektoriranju neke diplomske naloge iz filozofije
;)
LP, lidija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!