Nastala je pesem povsem običajna.
Z nekaj potezami zriše slikar
dele obraza, usta, oči.
Meni ni mar.
Nisem slikar.
Komaj poet z začetnico malo.
Pišem, ko pesem mene poišče
in tam v zvezku zbledelih vsebin
je moje otroško peščeno igrišče.
Pišem počasi in ne hitim …
Čakam oprezno in prisluškujem,
kdaj mi kdo šepne besedo na uho.
Več ko želim, več pričakujem.
Je morda to dobro ali slabo?
Ritem se ruši, zlogi kot v mavcu,
strešica reši verz ali pa ne!
Brati težko bo in še poslušalcu
bodo naježili kdaj se lasje.
Sučem peresce v mislih na pesem,
ki bo povedala to kar želim.
In epilog?
Zdajle bom resen:
Najmanj štirico, vse drugo je dim!