Februarsko sivo jutro -
in marjetic še ni bilo.

Bil pa je razcveten rumen dan,
ko si natrgala prve zvončke
v svojo utrujeno dlan,
prosim lepo,
bele kapljice prve pomladi,
prosim lepo,
ko se je vate zadrlo
vijoličasto nebo,
da ti je sonce predrlo
blede oči
in ti zasekalo v lica
ostre sledi -
struge solz ponikalnic,
kajti tu ni bilo
mehkih naročij gorá,
da bi lahko vanje
brezbrižno odšla;
valile so se ti nasproti
nesmrtne kolesnice greha,
in ti si ležala pod njimi,
opita od lastnega smeha;
od prsnega koša do grla
divje razrasel češmin,
od ene glasilke do druge
same gole laži,
prosim lepo.

Februarsko sivo jutro -
in marjetic še ni bilo.

Aleksandra Kocmut - Kerstin